TEHNIČNi OPIS

1. Projektna infrastruktura:

iNFRASTRUKTURA

 

2. Opis

V projektu je načrtovano zgolj izdelava uporabniških kopij. Ne izdelujemo visoko kvalitetnih reprodukcij. Standardi za izdelavo reprodukcij so prilagojeni, zato se skenira v nižji resoluciji, 200 dpi in shranjuje v komprimiranem JPEG formatu. En posnetek ima tako med 2 im 3 MB. Podatki so urejeno v drevesno strukturo, kar je tudi osnova za dostop do podatkov.

dREVESNA STRUKTURA

Vsak posnetek je možno točno identificirati že po imenu. Vsako ime posnetka vsebuje ime župnije, signaturo, vrsto knjige, oznako zvezka, obdobje, del knjige in številko strani. Takšen način označevanja smo izbrali zato, da nismo odvisni od posebnega računalniškega programa, saj lahko iz te strukture podatke zajema veliko število dosegljivih programov.

Oprema v skenirniciNajpomembnejše orodje pri izvedbi je posebni skener za knjige – izbrali smo skener Bookeye 4 podjetja ImageAccess. Je namreč edini, ki omogoča skeniranje, ne da bi bilo potrebno knjigo razpreti (zadostuje, da knjigo odpremo pot kotom 120° in ne 180° kot standardni skenerji), prav tako deluje z neinvazivno , hladno LED svetlobo, tako da gradivo ni izpostavljeno UV sevanju.

Za smiselno urejanje in dostop do posnetkov pa uporabljamo programsko opremo BCS2, ki poskrbi za pravilen zajem podatkov, označevanje enot, strani ipd. in pomnilniška mesta, tako za dostopanje, kot za arhiviranje podatkov. Predvidena kapaciteta je 2,5 TB. Nujna oprema je tudi servisni računalnik, strežniki in druga komunikacijska in periferna oprema, ki poskrbi za upravljanje s podatki.

 

Pri praktičnem delo seveda prihaja do določenih težav. Najtežje rešljiva naloga je arhivsko gradivo, ki se je skozi čas zelo spreminjalo, prilagoditi za postavljen računalniški sistem. Težava je v tem, da ima gradivo številne posebnosti, od označevanja zvezkov, oštevilčenja strani, razdelitve vsebine… V začetku smo zato sklenili nekatere kompromise. Kjer nismo mogli zagotoviti 100 odstotne avtentičnosti smo zato, ker gre za uporabniške kopije, manj upoštevali avtentičnost gradiva, bolj pa uporabnost. To v praksi pomeni, da smo nekatere dokumente, ki so vezane skupaj, razdelili po vsebini (če se v knjigi izmenjuje poročna in mrliška knjiga smo skupaj poskenirali vse poročne vpise in ločeno od tega skupaj vse mrliške vpise.) Glavno pravilo je bilo, da je vpis pravilno identificiran, četudi kdaj ni takoj razvidno v kateri enoti se nahaja. Takšne izjeme in nejasnosti se beležijo in bodo vpisane v opombe, tako da bodo dosegljivi uporabniku v čitalnici. Kot uporabnika pa smo imeli pred očmi rodoslovca, ki nima specializiranega arhivskega strokovnega znanja.